Monde Diplomatique | Svet Diplomacije

Človekove pravice se ne spoštujejo nič bolj v Savdski Arabiji kot v Iranu. Ali ji mora torej kot največji izvoznici nafte in zaveznici ZDA »mednarodna skupnost« čudežno prizanesti? Savdska Arabija lahko vsekakor poseže v Bahrajnu, da bi zatrla demokratični protest, leta 2011 lahko pobije 76 ljudi (med njimi je bila ženska, obtožena »čarovništva«), z enako kaznijo grozi piscu bloga, ki je na svojem twitterju objavil namišljeni dialog s prerokom, obsodi tatove na amputa… Beri dalje..

Temu pojavu pravimo »Drakulov učinek «. Kot slavnemu vampirju s Karpatov tudi nezakonitim dogovorom javna izpostavljenost dnevni svetlobi ne dene dobro. Tako je leta 1998 razkritje večstranskega sporazuma o naložbah (Accord multilateral sur l’investissement, AMI), ki so ga sklenili na skrivaj, da bi poudarili ekonomsko liberalizacijo, pripeljalo do prekinitve sporazuma. Tokrat je sporni položaj, povezan s skrivnim sodelovanjem med ekonomisti in finanč… Beri dalje..

»Naš narod gre skozi prehodno obdobje,« je 5. januarja oznanil predsednik Barack Obama, preden je razkril prihodnjo obrambno strategijo Združenih držav Amerike. Ta predvideva zmanjšanje vojske in opustitev določenih bojnih misij, predvsem mehaniziranega talnega bojevanja v Evropi in mirovnih operacij v Afganistanu in Pakistanu. Namen tega je, da bi se lahko bolje osredotočili na preostale regije – zlasti na Azijo in Pacifik – in preostale cilje: internetno vojno,… Beri dalje..

Hrvaška bo 1. julija 2013 postala osemindvajseta država članica Evropske unije. Pridružitev so volivci odobrili 22. januarja. »Da« je sicer zmagal s 67 odstotkov glasov, toda zelo slaba volilna udeležba (43 odstotkov vpisanih) nekako izpodbija težo izida. In Hrvati v resnici niso navdušeni nad skorajšnjo pridružitvijo Uniji. V vseh državah območja je evropska perspektiva izgubila precej privlačnosti. »Hrvaška vstopa v Evropsko unijo, ki se pravkar bojuje z največ… Beri dalje..

Nepalski maoisti, ki so prišli na oblast avgusta 2011, so po petih letih odlašanja z integracijo borcev v nacionalno vojsko ponovno sprožili mirovni proces. Za sprejetje ustave pred koncem maja morajo v novi zvezni republiki z negotovimi institucionalnimi mejami najti soglasje z drugimi političnimi silami. In dokazati, da lahko preoblikujejo družbo, ki je nerazvita in polna korupcije.

Rupak drvi med avtomobili in tovornjaki na svojem majhnem indijskem motornem kolesu. Zaradi prometa v daljavi ne more občudovati meseca nad zasneženimi vrhovi Langtanga na nebu, ki ga je opral monsun. Na ring road, ozki (obkrožni) cesti v Katmanduju mora biti človek previden, da se izogne nasproti vozečim vozilom, luknjam na cestišču, pešcem, kolesarjem … ali kravam. Rupak se sreča s svojim prijateljem Ajayem, da skupaj spijeta čaj in pokadita nekaj cigaret. Med dvema pogovoroma po mobilnem telefonu ta dva mlada maoistična borca opisujeta njune sanje. Stara sta 20 let, živeti si želita v 21. stoletju in menita, da komunizem lahko reši svet. »V naši državi je bila državljanska vojna potrebna, pravi Ajay. Zmagali smo. Vendar še vedno nismo neodvisni in ne zaupamo. Prepričani smo, da komunizmu ni spodletelo, ampak se je le izpridil. Ne želimo si niti sovjetskega niti kitajskega sistema. Živimo v tem stoletju s facebookom in internetom. Moramo skozi parlamentarni sistem, da bi spremenili družbo. Želimo postopno spremembo. Pred vstopom v socializem moramo najprej izstopiti iz fevdalizma z naprednim kapitalizmom. Obvarovati moramo pravice vseh ljudi, zlasti domačinov Tamang, kot sva midva.« V tridesetih letih se je število prebivalcev v Nepalu podvojilo in doseglo skoraj 27.000.000. Število prebivalcev v glavnem mestu se je v zadnjem desetletju povečalo za 60 odstotkov. Kljub davkom med prvo vlado leta 2008 z maoisti na čelu narašča tudi število vozil. Najboljši način za zmanjšanje števila nesreč je verjetno ta, da se cest ne popravlja … Med uličnimi prodajalci, rikšami in tuktuki je vožnja z več kot 30 km/h kljub glasnemu hupanju velik dosežek. Urbana folklora, ki izginja iz azijskih metropol, doseže tukaj svoj vrhunec. Javni prevoz do mestnega jedra stane le 15 centov. Kar bi bil v Evropi »prostor za devet potnikov«, je tu prostor za petnajst in pogosto dvakrat toliko potnikov … Turisti, ki se tu končno počutijo bogate, imajo na splošno raje dvajsetkrat dražje majhne japonske taksije. Nepalci, ki se odlično znajdejo v poslih ali v turizmu, vozijo bleščeče se terence, ki skupaj z davki stanejo triinpolkrat več, kot je njihova cena na zahodu. Cesta je eden redkih krajev, kjer se vse kaste srečajo druga ob drugi in kjer se najhitrejši sploh ne ozirajo na najpočasnejše. Henri Sigayret, redni udeleženec v prometu, pove bistvo v stavku: »Nepalci vozijo tako, kot se obnašajo.« Potem ko je leta 1979 osvojil »prvega osemtisočaka na smučeh«, Anapurno, se je inženir iz Grenobla zaljubil v te gore in ljudi, ki tam živijo. V Nepalu živi dvajset let in postopoma je postal maobadi, pripadnik maoistov. Rad jih primerja s sankiloti iz leta 1789: »Najbolj nesrečno azijsko ljudstvo se je uprlo proti monarhiji, kastni aristokraciji in fevdalni birokraciji1.« Pri 76 letih je ogorčen nad številnimi alpinisti, pohodniki in turisti, ki pravijo, da nosijo Nepal v srcu, ne zanima pa jih njegova družbena in politična realnost, razen prek dobrodelnih akcij, za Tibet pa so se pripravljeni takoj zavzeti. »Zmagali smo v vojni …, vendar ne popolnoma. Zmagali smo na volitvah … Ampak tudi tu ne v celoti,« opozarja Hit Bahatur, nekdanji minister in član centralnega komiteja Komunistične stranke Nepala-maoistov (CPN-M). Ob podpisu mirovnega sporazuma novembra 2006 so maoisti nadzorovali tri četrtine države. Zdelo se je, da so dovolj močni, da lahko odpravijo monarhijo, odpravijo hindujski značaj države in dosežejo izvolitev ustanovne skupščine. Toda v nasprotju z vojsko, ki so jo podpirale ZDA, Velika Britanija, Indija in celo Kitajska, uporniških enot ni bilo dovolj, da bi lahko zavzele velika mesta in prevzele vso oblast. Na volitvah 28. aprila 2008 so bili maoisti proti vsem napovedim v vodstvu, z 238 sedeži od 601 (30 % glasov in 38 % poslancev zahvaljujoč proporcionalnemu volilnemu sistemu)2. Premagali so Kongresno stranko (119 sedežev), Komunistično partijozdružene marksiste in leniniste (CPNUML) (109) in forum Madhesi Teraj (83). Vendar po tem, ko je Nepal postal republika, je bilo soglasje za nadaljevanje mirovnega procesa še teže najti. Ustavo morata namreč sprejeti dve tretjini poslancev. Parlamentarne igrice so se nadaljevale, prekinjale so jih blokade, grožnje, ulična gibanja, obdobja ločitev in pomiritev. Zahodni opazovalec lahko a priori uvrsti levo vse glavne nepalske stranke, če se naslanja na njihovo zgodovino in njihov program. Dolgo časa vladajoča Nepalska kongresna stranka je tako uradno še vedno socialistična. V imenu boja za demokracijo so se njeni aktivisti leta 1950 poskrili. Pri izvajanju oblasti se je ta stranka izkazala kot konzervativna; podpirala je bogataše in privatizacijo. Kot reakcija na to je imel komunizem veliko uspeha. Več kot dvajset strank se je sklicevalo nanj. Prva, ki je odigrala pomembno vlogo po prvi demokratični revoluciji leta 1990, je Komunistična partija-združeni marksisti in leninisti (CPN-UML), ki se je v praksi izkazala za zelo »sredinsko«. Kljub medsebojnemu rivalstvu sta si bili s Kongresno stranko podobni glede poglavitnih vprašanj. Nedavna Wikileaksova objava brzojavk ameriškega veleposlanika v Katmanduju kaže, da so bili strankini voditelji z veleposlanikom v tesnih odnosih, nekateri, kot je Khadga Prasad Šarma Oli, pa celo pravi obveščevalci ZDA3. Komunisti, ki so se imeli za maoiste, so na transparentih in vizitkah poslancev oživljali portrete Karla Marxa, Friedricha Engelsa in Lenina, ob katerih sta se vedno pojavila tudi Josef Stalin in Mao Zedong. Toda njihove konkretne politične opcije niso bile dosti drugačne od evropskih socialno demokratskih. Nihče ni govoril o nacionalizaciji, o vodenem gospodarstvu in ne o uredbah, temveč predvsem o javno-zasebnem partnerstvu. V vseh teh strankah se pojavljajo gibanja ali celo frakcije, pogosto povezane z neko osebnostjo. Maoisti so tako porazdeljeni med gibanjem, ki ga vodi Baburam Bhattarai, nekdanji strankarski ideolog in sedanji zelo pragmatični predsednik vlade in gibanjem zgodovinskega voditelja Pušpa Kamal Dahal, znanega kot Pračanda. Nasproti jim stojijo privrženci podpredsednika stranke po imenu Mohan Baidya ali Kiran, ki so pripravljeni razkriti njihov oportunizem, celo izdajstvo nedavnega sporazuma, še vedno pa se udejstvujejo v razpravah in glasovanju v skupščino. Hit Bahadur, med vojno politični komisar območja Nuwakot, je bil v Indiji zaprt trinajst mesecev med letoma 2004 in 2005. Ker se ukvarja s politiko od 14. leta, ve, da bo pot nove demokracije še dolga. »Laična republika je velik dosežek, pravi. Toda za državljane revščina danes ostaja enaka, težave so enake. Za odpravo težav moramo najprej dokončati mirovni proces z integracijo borcev in sprejeti demokratično ustavo. Težava izhaja iz tega, da uradno nasprotniki ne obstajajo. Delujejo na skrivaj.« Deset let trajajoča državljanska vojna je zahtevala 13.500 življenj, skoraj dve tretjini so jih pokončale vladne sile4. Leta 2006 je bilo 19.500 borcev iz vrst ljudske osvobodilne vojske pod nadzorom Združenih narodov (ZN), nastanjenih v oporišča po vsej državi. Od takrat vprašanje njihove integracije v redno vojsko ovira politično življenje. Avgusta 2009 je zaradi tega odstopil premier Pračanda. Maoistični vodja je želel odstaviti načelnika poveljstva nepalske vojske, Rookmanguda Katawala, ki integraciji ni bil naklonjen, čeprav so jo Združeni narodi podpirali. Predsednik republike je to zanikal in prekoračil svoja pooblastila, a je imel podporo strank. Maoisti, ki so se zatekli v opozicijo, so nato poskušali izvajati pritisk na ulici. Vendar močna družbena mobilizacija jeseni 2009 ni zadostovala. »Ni druge možnosti za uspešen mirovni proces. Nosečnica mora najprej roditi, preden se odloči za naslednjo zanositev,« pravi Dhruba Raj Adhikari, filozof in nekdanji vodja uporniškega bataljona s tristotimi borci. Živi v pritličju manjše predmestne hiše za tovarno Pepsi Cole, eno redkih v Nepalu. Njegova žena Sunita Regmi je nekdanja upornica. V bojih je izgubila levo nogo in njen prvi mož, komandant Basanta, pravi: »Ne obžalujem svojega sodelovanja v vojni. Osebno sem sicer izgubil veliko. Vendar je naša žrtev prinesla državi spremembe.« A Adhikari opozarja, »če pozabimo ljudi, ki so se bojevali za spremembo, se sprememba ne more nadaljevati.« Sporazum, ki so ga 1. novembra 2011 podpisale štiri glavne stranke5, predvideva integracijo 6500 borcev v poseben oddelek vojske, kjer je 35 odstotkov maoistov in intervenienta, ki se bo zavzel za infrastrukturne projekte, gozdove in akcije pomoči. Od 16.508 borcev, kolikor jih je bilo preštetih po oporiščih decembra 2011, si jih več kot 9000 želi integracije. Zelo malo se jih želi usposabljati, a 7365 se jih je odločilo za prostovoljno upokojitev in odškodnino od 5000 do 8000 evrov (minimalna plača je 62 evrov na mesec). Predvidena je povrnitev škode žrtvam in ustanovitev komisije za resnico in spravo ter komisije za preiskavo izginotij. Med kočljivimi točkami, pri katerih pretekla prizadevanja niso imela učinka, sta odprava paravojaških enot maoistične mladine (Mladinska komunistična liga) in vračanje zemljišč, ki so bila zaplenjena med konfliktom. V zvezi s tem je Kongresna stranka kot zagovornica lastnikov naštela 60 družin. Januarja lani je vlada omejila obseg vračanj in predlagala, da se prizna ves promet z zemljišči, potrjen od gverile na območjih pod njenim nadzorom. Vrhovno sodišče je še »zadnjič« podaljšalo mandat ustanovne skupščine za šest mesecev in začelo odštevanje do sprejetja ustave. Rok, določen konec maja 2012, je strankam že omogočil rešitev večine manj pomembnih točk. Vendar sta zvezna delitev in način izvolitve izvršne oblasti še vedno predmet razprave. Ob izhodu iz televizijskega studia Arjun Narsingha, figura Kongresne stranke in Dina Nath Šarma, maoistični predstavnik in novi minister za izobraževanje, razpravljata o njunih razhajanjih. Medtem ko se v zadnjih letih nobeno od dveh gibanj ni prepustilo počitku, sta oba politika izjemno prijazna drug do drugega. Pogovor, ki ga prekine izpad električnega toka (v sušnem obdobju lahko izpadi trajajo šestnajst ur na dan), je prežet s šalami in obojestransko naklonjenostjo: »Ne želimo si predsedniškega sistema niti zvezne delitve na etnični osnovi,« pravi Narsingha. »Da bi se znebili neodločnosti in parlamentarne nestabilnosti, si želimo, da predsednika izvoli narod,« mu odgovori Dina Nath. Čas je tudi, da priznamo težnjo številnih ljudstev v Nepalu k lastnemu vodenju zadev. Imeti moramo sredstva za izkoreninjenje revščine in korupcije ter sredstva za to, da ženskam in nižjim kastam damo več pravic.« Kompromis bi lahko našli v mešanem sistemu, kjer bi bila predsednik ali premier izvoljena neposredno, njuna oblast bi bila omejena z velikimi parlamentarnimi pristojnostmi. Vprašanje federalizma – ki ga zahtevajo maoisti in načeloma sprejemajo vsi – pomeni tveganje. »Želimo si našo lastno šerpa državo, kjer se bodo spoštovale manjšine,« je dejal Kripa Sur, predsednik Zveze šerp v Nepalu. Ti prebivalci visokih dolin, poznani po predanem služenju zahodnjaškim alpinistom, pomenijo manj kot 0,5 odstotka prebivalstva. Če bi v državi, kjer je 92 nacionalnih jezikov in kjer najmanj polovica prebivalstva priznava nepali kot materni jezik, vsako ljudstvo zahtevalo svojo lastno državo, bi ta država razpadla. Vendar bi prenos nekaterih pristojnosti na vaške skupnosti lahko spodbudil boljše upravljanje državnih sredstev. Decentralizacija bi odpravila prevlado višjih kast v družbi. Še vedno je treba najti ravnovesje med dovolj koherentnimi območji, saj večina bogastva prihaja iz glavnega mesta in rodovitnih ravnic Teraja, tam živi eden Nepalec od dveh. Večina članov komisije za prestrukturiranje države je konec januarja predlagala delitev na enajst regij. Vsako od njih bi vodila ena etnična skupina. Trije njeni člani so predlagali delitev le na šest regij na izključno geografski podlagi. Skupščina bo morala odločiti. Z nižjim prihodkom na prebivalca, kot ga imata Bangladeš ali Afganistan, je Nepal najrevnejša azijska država6. V smislu človeškega razvoja jo ZN uvrščajo med zadnje uvrščene afriške države: na 157. mesto od 193. Čeprav se revščina zdi navzven manj šokantna kot pred desetletjem, je malo bogastva zelo neenakomerno porazdeljenega, leta 2010 je namreč četrtina prebivalstva živela pod pragom revščine, ki je bil določen z zneskom 180 evrov na leto7. Ljudje še vedno nimajo povsod dostopa do pitne vode, stranišč in usposobljenih učiteljev ali zdravnikov. Vsako leto 250.000 mladih emigrira. Najmanj trije milijoni delajo v Indiji ali na Bližnjem vzhodu. Ta krhka delovna sila je pogosto predmet zlorab, kot je nedavno pokazal primer gospodinjske pomočnice premiera Benjaminoma Netanjahuja v Izraelu8. V zadnjih letih pomeni denar, ki ga pošiljajo izseljeni Nepalci, po uradnih statističnih podatkih približno 20 odstotkov nacionalnega proizvoda9, verjetno še veliko več. To je najpomembnejši prihodek v državi, daleč pred turizmom, ki kljub vsemu privablja več kot petsto tisoč ljudi na leto. Gorski vrhovi nad 8000 metrov nadmorske višine so glavni naravni vir, a velik hidroelektrični potencial je skoraj neizkoriščen. Pomanjkanje naložb v tako rekoč enako donosen sektor poudarja endemične slabosti: izgubo prihrankov, nezakonito prisvajanje sredstev in veliko pravno negotovost za vlagatelje ali donatorje. Težave v zadnjih letih so povzročile veliko nasilja, ki je skoraj nekaznovano. »Nikogar še niso pozvali na civilno sodišče zaradi kršitev človekovih pravic, storjenih med konflikti in po njih,« ugotavljajo ZN10. Toda najbolj škodljiv dejavnik je po mnenju International Crisis Group tradicionalna nemoč javne oblasti: »Država je preživela vojno presenetljivo nepoškodovana in brez reform. To je delno zato, ker je njen namen bolj služiti resorjem in podpirati korupcijo kot pa služiti državljanom11. Vsaka celica oblasti v prvi vrsti bogati najprej samo sebe in poskrbi za svojo družino in privržence. Zadnje poročilo društva Integriteta pravi, da je Nepal takoj za Afganistanom država v Aziji, kjer je največ korupcije12. Odsotnost pravne države pojasnjuje ohranjanje prevlade višjih kast bahunov (brahmanov) in četrij kljub veljavnim sporazumom o emancipaciji . »Poleg problema monopolnosti in relativne nepropustnosti te elite, kultura in prakse višjih kast v resnici niso primerljive z demokracijo, vendar tudi niso brez vpliva na nepalsko družbo in njen razvojni potencial, « pravi profesorica Michelle Kergoat.13 Nedejavnost tradicionalnih strank pojasnjuje priljubljenost maoistov, ki presega število njihovih privržencev. Njihova integriteta krepi zaupanje, s katerim želijo pridobiti volilno večino, ko bo ustava sprejeta, tudi če konkretni socialni napredek ostaja skromen (minimalna plača, podpora za osnovne potrebščine in podobno). »Svoboda omogoča razcvet mnogih cvetov. Poln sem upanja za prihodnost, « pravi Jyoti Adhikari, lastnik hotela Annapurna in agencije Eco trek. Naj ta mladi podjetnik, predsednik združenja treking ponudnikov, ki je osredotočeno na »revolucionarje«, priča o prehojeni poti. Doslej so maoisti postavljali na laž klišeje na svoj račun. Čeprav jih imajo ZDA uradno še vedno za teroristično organizacijo14, so daleč od Rdečih kmerov, ki so jih nekateri z veseljem opisovali. Odprti za kompromise morajo zdaj dokazati, da ne bodo sledili običajnim tropizmom nepalske oblasti.

* Novinar

(opombe) 1 Henri Sigayret, Népal, 10 ans de guerre civile, pourquoi ?, Vajra publications, Gainesville (Etats-Unis), 2011. 2 Lire Marie Lecomte-Tilouine, »De la guérilla à la démocratie au Népal« Le Monde diplomatique, maj 2008. 3 Cf. gre predvsem za brzojavke z dne 3. februarja 2003, 19. maja 2008 in 20. novembra 2009. 4 Po pričevanju nevladne nepalske organizacije INSEC so vladne sile med letoma 1996 in 2006 pobile 8377 ljudi, maoisti pa 4970. 5 Sporazum v sedmih točkah so 1. novembra 2011 podpisali vodje CPN-M, CPN-UML, Kongresne stranke in foruma Madhesi. 6 »Rapport sur le développement humain 2011«, Programme des Nations unies pour le développement (PNUD), New York. 7 »Poverty in Nepal«, Nepal Living Standard Survey 2010-2011. 8 »Bivša gospodinjska pomočnica v Netanyahujevem domu: Bila sem prisiljena delati 24 ur na dan« , Haaretz, Tel-Aviv, 1. september 2011. 9 Economic Survey, davčno leto 2010/11, Ministrstvo za finance, junij 2011. 10 »Peace-Building Strategy for Nepal 2011-12«, Organizacija Združenih narodov, junij 2011. 11 Asia Report, n° 194, Bruselj, 29. september 2010. 12 Poročilo 2011, društvo Integriteta. 13 Michelle Kergoat, Histoire politique du Népal, Karthala, Pariz, 2007. 14 1. februarja 2012 sta na seznamu še vedno UCPN-M in ljudska vojska, www.treasury.gov/opac .… Beri dalje..