Monde Diplomatique | Svet Diplomacije

Občutki olajšanja celo v Taipeiu, Peking in Washington dan po tajvanskih volitvah 14. januarja letos. Dotedanji predsednik Ma Jingju, goreč privrženec zbližanja s celinsko Kitajsko, je bil ponovno izvoljen s pomirjevalno večino – jamstvo za regionalno stabilnost –, medtem ko je bila njegova nasprotnica iz Demokratske napredne stranke Tsai Ing-wen, za katero se je zdelo, da bi ga lahko nadomestila, bolj naklonjena neodvisnosti. Hsiao Hsin-Huang Michael je človek v n… Beri dalje..

»Prej sem se imela za Kitajko, tako kot sem se naučila v zgodovinskih učbenikih. Ko sem prišla študirat v Belgijo, sem odkrila, da sem Tajvanka.« Iris, ki končuje magisterij iz lutkovnega gledališča (izredna kitajska tema), ganjeno pripoveduje o izkušnji. Šele v stiku s Kitajci s celine, ki so tako kot ona študirali v Evropi, se je začela zavedati svoje drugačnosti. Še leta po tem »odkritju« jo muči potlačena jeza proti izobraževanju, ki ga je prejela. Do sredine 80. let pre… Beri dalje..

Arabska pomlad bi lahko prinesla zagon in politično voljo, ki sta potrebna za izboljšanje pomanjkljivih sistemov visokega šolstva v dobi arabske pomladi in na območju Sredozemlja, so povedali strokovnjaki s področja izobraževanja na februarskem srečanju Senata in Upravnega odbora EMUNI univerze na sedežu Unije za Sredozemlje v Barceloni.

Kljub hvalevrednim vlaganjem v posrednješolsko izobraževanje v mnogih arabskih državah imajo slednje najvišjo stopnjo nezaposlenosti mladih na svetu. Tunizija denimo šolstvu namenja 7% bruto domačega proizvoda, a so diplomanti kljub temu neustrezno pripravljeni na potegovanje za službe. Posledična množična brezposelnost mladih velja za faktor, ki je v veliki meri prispeval k revoluciji v tej državi, ta pa je vodila k padcu nekdanjega predsednika Zina el Abidina Ben Alija in zanetila proteste na celotnem Bližnjem vzhodu. »Takojšnji izziv je ustvariti veščine in gospodarske priložnosti, ki bodo mladim nudile zaposlitev, varnost in kakovost življenja, « je dejal prof. Abdouli Touhami, posebni odposlanik EMUNI univerze danes pa državni sekretar za zunanje in evropske zadeve v Tuniziji. Kot je povedal, je prav to tisto, kar danes pogrešajo mnogi mladi. Abdellatif Abid, novi minister za izobraževanje v Tuniziji, se je lotil tudi revizije učnega načrta s poudarkom na novih področjih za primerljivost in zglede, kot so Singapur in azijske države ob Pacifiku, v skladu z novimi tehnologijami in globinskimi inovacijami. Visokošolski profesorji iz kroga EMUNI univerze, Evro-sredozemske univerze, ki je bila v Sloveniji ustanovljena po pariškem vrhu Unije za Sredozemlje leta 2008, verjamejo, da bi bilo nemire, ki so zajeli Bližnji vzhod, mogoče izrabiti za to, da se ustvarijo razmere, potrebne za nastanek pomembnih sprememb v posrednješolskem in poklicnem izobraževanju. Prof. Labib Arafah z Univerze Al Quds v Palestini meni, da je arabska pomlad »morda najboljše, kar se je v arabskem svetu lahko zgodilo. Arabska pomlad bi lahko dvignila prizadevanja na raven, ki si jo zaslužijo, kar pomeni, da bi videli šolsko reformo kot dolgoročno zavezanost naših vlad in družbe spremembi.« Arabski svet je mlad. Dvajset odstotkov prebivalstva je starih med 15 in 24 let, v prihodnjem desetletju naj bi na zaposlitveni trg vstopilo od 50 do 90 milijonov mladih. A hkrati je eden od štirih mladih, ki trenutno iščejo zaposlitev, brezposelnih. V Egiptu je delež nezaposlenosti med mladimi narasel na 34 odstotkov. Tamkajšnji diplomanti čakajo povprečno dve leti, preden najdejo prvo zaposlitev. Za pomanjkanje priložnosti so v veliki meri krive težavne razmere na trgu delovne sile, delodajalci pa se pritožujejo tudi, da šolski sistemi proizvajajo diplomante, ki nimajo niti osnovnih veščin in znanj, oziroma nudijo priložnostno izobraževanje. Številni profesorji iz Libanona in Jordanije poudarjajo, da je »večina delodajalcev razen s pomanjkljivim znanjem v mnogih disciplinah nezadovoljnih s spretnostmi zaposlenih, natančneje z mehkimi veščinami oziroma tistim, kar imenujemo spretnosti 21. stoletja. »V tem območju pogrešamo predvsem veščine kot so reševanje problemov, kritično mišljenje, timsko delo in sodelovanje”. Avtoritarne vlade iz časa pred arabsko pomladjo so dolgo uporabljale izobraževanje kot orodje za zagotavljanje zvestobe režimu. Tovrstna zvestoba se prenaša z državljansko vzgojo v šolah in tako odraža nedemokratično ideologijo in zakone države. Takšen učni načrt vključuje tudi etiko, ki poudarja moralne in verske vrednote. S poučevanjem na področju družboslovja se še naprej uri ubogljivost in podrejenost režimu, namesto da bi se spodbujalo svobodo misli. Neposredna in odprta analiza na številnih univerzah v Severni Afriki kaže na to, da je za spopadanje s pomanjkanjem mehkih veščin med arabskimi diplomanti potrebna sprememba pristopa k poučevanju. Prekomerno zanašanje na predavanja in poudarek na učenju na pamet sta pripeljala do vzdušja v učilnicah, ki študentov ne spodbuja k razvijanju analitičnih in komunikacijskih veščin. Metode poučevanja, ki jih uporabljajo učitelji, predstavljajo težavo. Za študente iz časa pred arabsko pomladjo lahko ugotovimo, da jim manjkajo ključne kompetence za vseživljenjsko učenje, kot so komuniciranje, osnovna znanja matematike in naravoslovja, digitalna pismenost (ne na področju družbenih medijev, v katerih se odlično znajdejo) in občutek za pobude in podjetništvo. V številnih državah je nizka kakovost poučevanja trajni problem. V večini arabskih držav je poučevanje še vedno preveč didaktično in osredotočeno na učitelja, namesto na učence, in nenaklonjeno okoljem, ki spodbujajo kritično mišljenje, kreativnost in zmožnost reševanja problemov. Komunikacija v učilnicah je enostranska: učitelji učencem predavajo in imajo učbenike za edini vir neizpodbitnega znanja. Mednarodni testi, denimo Mednarodna raziskava trendov znanja matematike in naravoslovja (TIMSS), so pokazali, da se mladi pri učenju bolj kot na zmožnost kritičnega mišljenja zanašajo na pomnjenje definicij, dejstev in konceptov. Kot primer naj omenimo, da se okrog 70 odstotkov četrtošolcev v Tuniziji in Egiptu na pamet uči matematičnih formul in postopkov. Na EMUNI univerzi se zavedamo dejstva, da pozornost treba nameniti tudi nizkemu statusu in plačam učiteljev. Južna stran Evro-Sredozemlja potrebuje kreativne učitelje, ki vseskozi posodabljajo svoje veščine in se zmorejo prilagajati različnim situacijam, ki lahko zadostijo učencem z različnimi potrebami, in ki svoj poklic opravljajo z navdušenjem in predanostjo. Beg možganov, ki ga perpetuirajo severne obale Sredozemlja in nekateri programi Evropske unije, ki se bolj kot na kroženje znanja osredotočajo na pridobivanje najsposobnejših strokovnjakov, je omenjeni razkorak še povečal. Da je v tej regiji potreba po izobrazbi, ki bo pripeljala do zaposlitve, ključnega pomena, ponudba posrednješolskega izobraževanja pa zelo osnovna, meni Wacir Owaijs, nekdanji minister za visoko šolstvo v Jordaniji in nekdanji predsednik Univerze za znanost in tehnologijo v Jordaniji, ki pravi, da se regija »sooča z veliko potrebo po izobraževanju, ki bo zadostilo zaposlitvenemu povpraševanju«. Zaradi slabega vodenja javne ustanove in univerze ne zmorejo zadostiti povpraševanju. V arabskih državah je le 15 do 20 odstotkov učencev oziroma študentov vpisanih na zasebne izobraževalne ustanove, medtem ko v državah skupine BRIC (Brazilija, Rusija, Indija, Kitajska) in v Braziliji zasebne kolidže in univerze obiskuje 50 oziroma 75 odstotkov študentov. Nekatere države, med njimi zalivske države in Maroko, so že vložile znatne zneske v poklicno usposabljanje in pripravništva, a večina se jih pri posrednješolskem izobraževanju osredotoča na univerzitetno izobraževanje. Nekdanji minister Owaijs meni, da še vedno »velja prepričanje, da se je potrebno osredotočiti na visoko šolstvo. Še vedno vlada močan predsodek pred poklicnim izobraževanjem in denimo poklici medicinske sestre, vodovodarja in električarja«. Owaijs meni, da bi morala Evropska unija podpirati arabsko pomlad tako, da bi v Sredozemlju podpirala tehniške šole, s čimer se strinjajo tudi pri Evropski komisiji. Eden najmočnejših podpornikov tovrstnih inovacij doslej je komisar Štefan Füle, ki je predstavil številne izbrane cilje, ki naj bi bile doseženi v pridruženih državah kandidatkah na zahodnem Balkanu in v severni Afriki. Le malo univerz v arabskem svetu ima uspešne podiplomske šole, zato se zelo malo študentov odloči za raziskovalno delo ali študij na podiplomski stopnji v svojih državah. Veliko jih to regijo zapusti, zaradi česar vlada pomanjkanje strokovnjakov, ki bi se odločili za profesorski poklic in razvijali akademsko bogato skupnost. Zdi se, da se to spreminja v z nafto bogatih zalivskih državah. V zadnjih dveh letih so v Omanu, Katarju, Združenih Arabskih Emiratih in v Savdski Arabiji veliko vlagali v raziskovanje. Raziskovalno dejavnost vidijo kot alternativo svojemu na naravnih virih temelječemu, omejenemu gospodarstvu. Upati je, da se bo njihova vizija razširila tudi v druge države, četudi te finančno niso tako bogate kot njihove zalivske partnerice. Zaradi nedavnih dogajanj v Libiji, Tuniziji in Egiptu lahko razumemo in verjamemo, da se je javno mnenje spremenilo, in da bodo zahteve mladih po dostopu do ustrezne izobrazbe in zaposlitvenih priložnostih naletele na posluh politikov. Jasno je, da to ne bo imelo vpliva le na države, ki se soočajo s protesti in spremembami, temveč tudi na države s stabilno politično situacijo. Višja merila bodo spodbudila vse. Nova pobuda v izobraževanju za državljanstvo bi morala temeljiti na skupku ključnih učnih rezultatov (na primer razmislek o več identitetah posameznika, njegovih pravicah in odgovornostih, enakosti, socialni pravičnosti), znanju in veščinah (kreativno mišljenje, učinkovito komuniciranje, odkritost in transparentnost) ter vrednotah in merilih (človekovo dostojanstvo, svoboda, spoštovanje različnosti), ki vsi spodbujajo in podpirajo demokracijo. Prav to pa je tisto, kar je nujno potrebno pri prizadevanju za akademsko diplomacijo v Evropi po arabski pomladi.

* Joseph Mifsud, predsednik EMUNI univerze Gianni Pittella, podpredsednik Evropskega parlamenta, vodja delovne skupine za EMUNI pri Evropskem parlamentu

 … Beri dalje..

Čeprav se izdelki, izdelani na Kitajskem (»made in China«), množijo, so prevodi kitajske literature precej redki, kar ne prispeva k razbijanju stereotipov, ki se o Kitajski, zahvaljujoč priljubljeni evropski literaturi, že dolgo časa oblikujejo v kolektivni zavesti. Gre za mešane občutke prezira in strahu pred rumeno nevarnostjo in orientalsko skrivnostnostjo. Najprepoznavnejši stereotip je bil dolgo časa brez dvoma stereotip hudičevega doktorja Fu Manchuja,… Beri dalje..